Bosnian tour report by Tina: 

MI BI KAO DA UĐEMO,  A ONI NAM KAO NE DAJU

Sedeli smo v topli, prijetni, uglajeni restavraciji sredi Bihaća, za mizami pogrnjenimi kot za poroko kot se je izrazil Luci,  z natakarji, ki so delili prijaznost, ki je sicer nismo vajeni  in zrli skozi stekleno steno, ki nam je ponujala pogled na tmurno deževno ozračje in na divoto od reke Une ter zbirali vtise zadnjih štirih dni, ki smo jih preživeli v Bosni in Hercegovini. It's Everyone Else in Ludovik Material smo skupaj prerešetali že kar nekaj publike, ampak vseeno sklepna in skupna ugotovitev je bila, da je bila jačina izkušnje turanja, tokrat na posebnem nivoju. V trenutku, ko to pišem se počutim podobno vznemirljivo, kot pred koncertom. Samo da mi tokrat adrenalin ne teče maratona na kratke proge med trebušno votlino in razbolelim glasnim aparatom zaradi odrskega nastopa, temveč zaradi strahu ali mi bo uspelo vsaj del te jačine preobraziti na papir. Hajmo …

Četrtek, 15.11.2012

Okoli devete me Matija pobere pred mojim ljubljanskim domovanjem, tokrat na pot krenemo brez Linča (našega mojstra za zvok) in z avtom, zato da bi našim denarnicam preprečili popoln zdrs v anoreksijo. Kreneva po Jerneja, naložimo činele, stojala, njegovo osebno prtljago in pičimo še po Lucija in Piko v Črnuče. Na poti do tja  Jernej omeni, da ima na sumu da se v avtu ne nahaja njegov podaljšek za udrihanje po bas bobnu in ko se pripeljemo do naših prijateljev, sum potrdimo. Jeba. Namesto da bi bili že na poti, se odpeljemo še v naš plac za vaje, tako zvano barako, poberemo to bas nožico in se končno odpravimo iz Ljubljane. Ništa nije teško kad se voli. En avto, pet ljudi, dva bas ojačevalca, dva sinta, kitara, feršt za kitaro, efekt za vokal, tamburin, stojala, pet ruzakov, pet spalnih vreč, vreča hrane, vrečkica mandarin in dva decilitra srpske loze and we're ready to go!

Prva meja, nobenih večjih problemov, podpis Ata karneta, pregled putovnica,   i dalje. Nekje na hrvaški avtocesti se ustavimo na prvi pravi jutranji kavi. Prevzamem krmilo in ko že hočem speljati nam začne trobiti avto z beograjskimi registracijami in s prstom začne kazati nekam navzgor,  odprem vrata in tip pravi: »Mislim da ste nešto zaboravili na kolima.« Spogledamo se v nejeveri, a vseeno sčekiramo in da – na strehi nam je uspelo pozabiti ogromno spalko, zahvalimo se in odvrnem: »Inače sam dobar vozač.«

Beograjčani se nasmehnejo: »Da, da, uopšte ne sumnjamo.« Potem mi še padejo očala, jih poberem, suvereno, kot da se ni nič zgodilo, obrnem ključ in via mejni prehod Orašje. V avtu prijetno vzdušje, zajebancija in pričakovanje v zraku. Ludoviki poskušamo posiliti dvojec IEE z eksperimentalnim saksofoničnim milozvočjem, IEE pa nas z  njima priljubljeno hardkoražo; oboji se prepustimo slušni penetraciji in uživamo.  Končno se približamo usodnemu prehudu Orašje in jaz v šali pravim, da nas bodo nemara ravno tukaj pregledali, ker so tako majhni, pa da kao uno … preženejo dolgčas. Eh, kje pa … ne klič hudiča … to bi bilo pa res bedno … vse bo ok …

Prva hišica, pregled potnih listov: vse ok. Druga hišica (še vedno na hrvaški strani, torej na izstopu iz države!) - carina: »Gospođice, budite toliko ljubazni i parkirajte kola tamo malo naprijed, na desnoj strani i sačekajte.« Jeba broj dva. Približa se nam hrvaški carinik: »Recite mi, šta to vozite.«

-          »Muzičku opremu.«

-          »Dakle, vi ste neki band, a?«

-          »Da,  tako nešto.«

-          »Fino, recite mi, imate li nešto za prijavit? Bilo šta, šta se ne smije prenijeti preko granice. Ali bilo šta. Ako predate to odmah, platit ćete kaznu i otići ćete odmah dalje, ako sada kažete da nemate ništa i onda vam mi nađemo to ništa, sledi postupak, policija, pretraga, ostajete u republici Hrvatskoj i do četiri dana, i tako dalje …«

Celotna situacija se nam je zdela na začetku precej zabavna, predvsem zaradi dejstva, ker  tokrat res nismo imeli ničesar in smo vedeli, da je ves njihov trud uzalud. Zato sem v sproščenem duhu pripomnila: »Dobro, razumemo, kako je sa salamom?«

-          Carinik resno odgovori: »Koliko salame?«

-          »Pa ima je oko 300 grama.«

-          »Da to je u redu, imate još nešto?«

-          »Dva decilitra lozovače.«

-          »Još nešto?«

-          »Da, opremu, ali to smo prijavili.«

-          »Da li konzumirate bilo koja nedozvoljena sredstva, recite odmah, jer ćemo praviti testove, koji će pokazati šta ste konzumirali u zadnjem mjesecu dana.«

Priznamo, da sem in tja pokadimo kako smotko trave. Ampak gospod carinik je vztrajen: »Još nešto? Za inspiraciju i to …«

Pripomnim: »Država, u kojoj živimo nam je dovoljna inspiracija.«

»Sigurno samo trava?«

»Možda ponekad hašiš, al to je to.«

»Sigurno niste probali speed?«

Enoglasno: »Ne«.

»E, to morate probati, odlična stvar.«

Začudimo se sproščenosti tega velepomebnega možiclja, ampak ok, zajebancija, hehe, ni panike, smo kolegi, vse bo ok. Nato sledi pregled moje in Lucijeve prtljage, da bi lahko šla potem urejat dokumente glede opreme. Cariniku številka 2 predloživa v izpolnitev Ata Karnet. Situacija: čakava da vršilci dolžnosti in branilci državnih meja temeljito izpolnijo potrebno dokumentacijo, v vmesnem času se pojavi še gospa carinica, ki Piko odpelje v posebno, za džankurje prijetno ohlajeno kabinico, trije dodatni cariniki pregledujejo naše vozilo, v pisarno pa vstopi kamiondžija in se v kvazi polomljeni angleščini dogovori, pred nama (!), za nek deal s kešem in kje da je ostala roba in kje je seveda keš. Torej v trenutku, ko so nas pregledovali in zasliševali zaradi suma kršenja zakonodaje, so ti isti možje, pred nami istimi osumljenci izvajali akt podkupovanja. Ma ne da smo mi male potencialno narkomanske ribice, mi smo jebeni plankton, v primerjavi s tem.

Poštimamo dokumentacijo, odpraviva se proti ostalim in me gospa carinica prijazno napoti proti kabinici, kjer je Pika že opravila svoj peep show. It's my turn now. »Je li ste to ikada prije radili?«

»Ne,« odgovorim dokaj hladno.

Nisem mogla verjet v tistem trenutku kaj se dogaja, počutila sem se krivo, čeprav ni bilo za to nobenega, niti najmanjšega povoda. In ravno to je bil tisti hecen del vsega skupaj, o čemer smo se potem pogovarjali z ostalo ekipo, da te s svojimi psiho-ringišpilom pripravijo do tega, da začneš dvomiti v lasten razum in se vprašaš, kaj pa če sem ponesreči oziroma ne da bi vedela vzela s sabo kako kockico haša, pa gram dva zelenice, še kako luštno tabletkico ali štiri pa se ne spomnim (!) in zdej mi bodo to našli in jaz bom rekla: »pizda, sej res, čist sem pozabla« in nas bodo potem vse zaprli in bomo ostali nam tem prehodu za zmerej?!?!?! Dirty tricks your mind could be playin' with ya.

Gospođa carinica je nadaljevala: »Molim vas, svucite svu odjeću, uključivo sa cipelama.«

V tistem trenutku bi ji najrajši rekla: »Guspa, poglejte, dejmo nehat s to potegavščino. Verjememo, da vam je mal dolgčas, ampak verjemte tud vi nam,  da nismo tolk neumni da bi si zarad par gramov trave uničli možnost treh špilov, ki si jih praktično sami financiramo, iz lastnega žepa. Kar dobimo, povlečemo in skadimo doma, tukej se bomo pa kar lepo z vašo domačo rakijo do mrtvega probal ubit, sploh po tem prijetnem srečanju z vami.«

Ampak seveda nisem.

Iz histeričnega smeha, ker res nisem mogla verjet kaj se dogaja, se je moje razpoloženje v kabini prelevilo v besno sopihanje in en sam razpizd. Pred gospo sem ostala samo v hlačkah. Bosa. Na mrzlih tleh.  »Skinite i gaćice, molim vas.« Dala sem ji »a me zajebavaš pogled« in spustila preko kolen črne spodnjice na katerih se je kot zvezda repatica posvetil beli vložek za vsakodnevno uporabo. Oči carinice so se uperile v bolščilo, a je kmalu ugotovila za kaj gre, in ja, ni ga pretipala. Čeprav … za sledeći put, hmm …

V glavnem, morala sem si razpustiti še lase in pretipala mi je lasišče. Precej čuden občutek. Po inspekciji je sledilo oblačenje. Potem je vstopil Jernej, in nato še Matija. Lucija – niso pregledali. To good looking to be bad I guess. Kasneje smo ugotovili, da so tako temeljito pregledali, samo naju, punci. Fantje so »samo« malo hlače dol potegnili. Sledila je grožnja s psi, ki naj bi jih čakali dve uri, pa moje lajanje na carinike češ, a so nori, da mi tukej rinemo dokaj daleč, zastojn praktično samo zato, da bi lahko nekaj v kar verjamemo, delili še z nekom, ki verjame v nekaj podobnega, in zdej nam bodo oni to sjebal itd., in da če mislijo pripeljati psa naj ga pripeljejo čimprej, ker pa ja ne bomo zamudili na lasten špil, medtem me je preostali, bolj racionalni del ekipe poskušal pomiriti, vzdihovali smo, se repenčili in obenem obupovali, nato pa … so nas na lepem  pustili, dejali, da ne bo psa in nam zaželeli srečno pot.  WTF?!%#€?

 Ustavili smo se na naslednji pumpi, srknili vsak požirek dva dovoljene droge, tiste obdavčene, kot je to rad poudarjal dobri stari Bill Hicks in nadaljevali pot proti Lukavcu.

Tam pa je kot za nagrado sledil super klub, neverjeten in očem prijeten tonski tehnik Damir, zastonj pivo na pipico v backstageu, številna in zelo odzivna publika in druženje ter pljuckanje z lokalci po koncertu. Eden boljših špilov za oba banda, ever.  Eno boljših vzdušij, ki smo jih imeli na koncertu, ever! Mračnjaška princesa Pika je zopet blestela s svojo brutalno poetičnostjo, Luci pa je s svojim tronom, ki je še malo prej služil kot stojalo za mikrofon, zopet omamno rohnel proti ponoreli publiki.  Med špilanjem  se mi je včasih dozdelo kot da bi poznali naše komade, ampak ni bilo čisto to, publika se je pač dejansko odzivala, telesno in vokalno, doza pristnega feedbacka direkt v žilo!

Petek, 16.11.2012

Zbudili smo se v apartmajih, ki se nahajajo ob jezercu. Ludoviki smo vstali malo prej in pustili divji dvojec še malce nabirati moči za Mostar. Odpeljali smo se do mesta iskoč dozo kofeina in bureka in našli smo jo v  mali burekdžinici na avtobusni postaji. Ušesa nam je polnilo nešto kao »tražio si sve, sve sam ti dala …«, pogovori lukavačkih starešin, nosnice pa težak vonj po nikotinu, tak, ki zareže al' pašeeee – joj!, močnem espresu in sveže pečenem bureku – diiivno!

Po končanem obedovanju se odpravimo po Piko in Lucija, sledi sprehod do jezera, pogovor z oskrbnikom plaže in njegovim kolegom, ki se nam opraviči, ker ni adekvatno oblečen. Od človeka, ki je malo prej razlagal, da je bil ves čas vojne prisoten in da je nažalost videl marsikaj, je to zvenelo uf, … kot da bi te nekdo z ducatom ostrih iglic zabodel nekam tja, kjer se nahaja tisti rdèč organ, ki se včasih tako močno razpoči, da se ti ga niti ne ljubi več limat skupaj.

Obljubimo si, da se nemara vidimo poleti, ob lepšem vremenu in se odpravimo do kluba, kjer nas pričaka veleprijazni Damir in nam pomaga z nošenjem opreme. Stežka se poslovimo i krenemo prema Mostaru. Vijugasta pot, veliko glasbe in besed predvsem o slednji, o politiki in ko smo se peljali mimo porušenih in zoglenelih hiš seveda tudi o vojnih masakrih na področju bivše Jugoslavije. O novih sosedih, ki smo jih dobili, o novih sošolcih in o tem kako na srečo nismo imeli in še vedno nimamo pojma čez kaj vse so šli; da pa bi lahko naše generacije naredile marsikaj, da bi vsaj poskušale razumeti koliko Samirjev, Admirjev, Adel, Bojanov in Josip je šlo čez več krogov pekla, brez spremstva modrega in tolažečega Vergila in na koncu jih ni čakala nikakršna Beatriče, ampak pustoši od držav, ki usihajo še danes, vključno z našo.

Pogovori, muska z radia, igrica »ugibajmo slavne osebnosti«, bruhanje, pleskavica in kar naenkrat Mostar in ognjemet. Čemu? Kasneje smo povezali, da je bil verjetno namenjen hrvaškima vojnima generaloma, Markaču in Gotovini, ki ju je Haag istega dne razbremenil krivde za vojne zločine. Za njune pristaše dan zmagoslavja, za tiste druge pa pljunek in da fejs.

OKC Abrašević smo dokaj hitro našli. Sledila je dvourna tonska, nakup viskija, in solidna špila. Težko, bi namreč presegli vznesenost sinočnjega koncerta v Lukavcu, jebi ga. Nato so nas odpeljali v naše prenočišče, v Muzički centar, kjer smo spali v totalno spedenanih apartmajih, kjer spijo glasbeniki v pavzah med snemanjem svojih cedejk in plošč na opremi vredni 2 milijona (!) evrov. Lahko si predstavljamo da je bil tudi apartma temu primeren. Dve spalnici, dve kopalnici, ogromna dnevna in kuhinja, in terasa s pogledom na centar Mostara, uh sevdaha …

Pustimo podrobnosti, da smo nekaj minut kasneje, v baru spodaj padli v precej nesmisleno debato z nekdanjim članom Dubioze, o razliki med snemanjem na zgoraj omenjeno opremo in na DIY opremo, o elektronski (ne)glasbi itd., tematike o brendiranju bandov se na srečo nismo dotaknili. Zjutraj smo si ogledali preljepe mostarske dućane, slavni most i odosmo prema Bihaću. Da, naj še omenim, da smo igirico »ugani slavno osebnost« zdaj že izčrpali do te mere, da se je naš Jernej spomnil genialne slavne osebnosti, ki smo jo iskali vsaj sedeminštirideset minut in to je bila oziroma bilo, pazi to: zrno, ki ga najde slepa kura v slovenskem pregovoru. Nismo vedeli ali si želimo, da se mu to zrno zdaj kje zatakne ali naj mu čestitamo na genialnosti. No, za informacijo, še vedno je živ.

E sad, Bihać, no, to je pa bil zopet up lifter. Niti to, da tonc ni priskrbel sprva monitorja, ker ni vedel, da pride band (!), niti totalna, že boleča izčrpanost, niti precej razbolelo opit del publike (s katerim sta IEE pošteno »obračunala«), niti dejstvo, da je Matija (car!) sredi našega lastnega koncerta bil hkrati še naš tonc, ker je primarni vmes smuknil na nek drug koncert … vse to ni sjebalo kasnejšega vzdušja na koncertu, pogovorov dolgo v noč ob ubijanju z lozo, motanje polmetrskih bakel (par dimov še posebej za carinike iz Orašja) v domovanju naših gostiteljev, mezenje domaćih pita od domaćih majki, Pikino pobratenje s fanom, ki ju je uro poprej od navdušenja poslal u kurac, skratka – neopisljivo. Ko smo prišli nam je lastnik Puba Leglo Nikola pojasnil, da je prostor puba služil kot mučilnica v času treh vojn in dodal: »Tako da, zidovi su puni bola … treba da se izleče.«

Hmm, če že s špilanjem zdravimo sebe, lahko probamo tudi z zidovi.

Nedelja, 18.11.2012

Zbudlili smo se pri Muhamedu, kako smo točno prišli do tja, hmmm … lahko bi bila leteča preproga ali pa ogromna smotka na turbo pogon, ne vem, niti ni pomembno.

Zjutraj smo si privoščili kavo, okrepčila in kramljanje z našimi gostitelji. Muhamed se ukvarja z računalništvom, in nekaj smo omenili hackanje.

-          »E, super, onda se možete priključiti anonymousima i hekovati svetske korporacije.«

Nikola je hudomušno odvrnil: »Mogli bi, ali zasad ćemo se zadovoljiti komšijskim internetom.« Nato je še razložil kako mu je uspelo devet let hekati v mestni električni priključek in da naj si jebe mater izkoriščevalska država, ki ji ne uspe poslati v vtičnice niti 220 voltov, ampak samo nekje do 180 in da je on ne misli podpirat. Sledile so debate, zopet o glasbi, politiki, teorijah zarote, o tem, da se moramo videti čimprej, torej takoj, ko Nikola dobi pasoš, da bomo Nikoli in Maji igrali na poroki, takoj ko jima jo uspe zorganizirat itd. Pa tudi o tem, kot z marsikom v teh štirih dneh, da smo si tako blizu in obenem tako daleč in da naj gredo generacije vojnih zločincev in njihovih privržencev, ki so povzročili to oksimoronično razdaljo v tri jugonostalgične matere.

Počasi smo se odpravili proti klubu, naložili opremo, se poslovili in si tudi tokrat obljubili čimprejšnje ponovno snidenje.

Evo nas zopet v restavraciji iz začetka zgodbe, tisti isti s prijaznimi natakarji in odlično hrano, ki smo si jo dejansko lahko privoščili. Kljub temu, da smo bili verjetno videti kot sedem dni postan žolt burek, smo prekipevali od vtisov. Kajzer, se spomniš, ko si mi poslal v Bosno sms, da upaš, da se je splačalo, da so naju s Piko slekli do nazga? Šta misliš? ;)